Jožef Švagelj iz Štanjela na Krasu si je za ženo izbral lepo dekle Ivano Gulič iz Koprive na Krasu. Poročila sta se 23.11.1913 in srečno živela na veliki kmetiji skupaj z ženinovimi starši. V začetku leta 1915 je bil Jožef vpoklican v Avstro-Ogersko vojsko in poslan v Karpate. Tu je 9.2.1915 po dobrem mesecu služenja padel zadet od krogle. Žena Ivana se je kmalu nato, ko je zvečer zaspala, zbudila zaradi ropota. Posedla se je na posteljo in v temi poslušala težke korake, ki so se po stopnicah bližali njeni sobi. Odprla so se vrata in v sobo je stopila postava, ki jo je tako slišala kot slutila njeno navzočnost. Presodila je, da je to njen ljubi Jožef, saj se je vsedel na posteljo poleg nje in se ulegel. Pritekla sta tast in tašča, ki sta slišala glasno hojo in prižgala luč v sobi. Dobila pa sta samo vznemirjeno Ivano sedeti na postelji. Vsi trije so se strinjali, da so slišali priti ljubega sina in moža. Po približno mesecu dni so prejeli vojaško pošto, ki je izpričala, da je Jožef umrl tistega dne, ko so slišali, da se je prišel poslovit. Ivana je ostala vdova po dobrih 14 mesecih poroke. Z ljubljenim Jožefom ni imela otrok, kmetija pa je zahtevala potomce. Tako so starši pozvali mlajšega sina, naj se iz Trsta vrne na kmetijo. Ta je celo življenje živel v mestu. Kot otrok je bil slepi potnik na čezoceanski trgovski ladji in na njegovo željo puščen na Kitajskem pri družini mandarina, ki ga je hotel posvojiti. Starši so ga izsledili preko Rdečega križa in vrnil se je domov. Ker je bil bister, se je pri stricu v Trstu učil komercialnih poslov v zvezi s prodajo lesa. Zaročil se je z lepim dekletom iz Trsta. A staršem ni mogel odreči prošnje za vrnitev na kmetijo. 19.6.1920 se je poročil z vdovo Ivano. Ta ga je morala učiti upravljati s kmetijo kot otroka. Težko mu je bilo, a se je vživel. Ker se ni hotel vpisati v fašistično stranko in ker so v tridesetih letih prejšnjega stoletja vladale tudi krizne gospodarske razmere, je kmetija prišla na kant kljub polnim kletem vina in pršutov, hlevom polnim živine. Žal je umrl star komaj 46 let v prometni nesreči s kolesom. Zapustil je 4 otroke. Posledice tako prve kot druge vojne so se poznale in se žal še poznajo na potomcih.

Rođen je u Veloj Luci 1889., gdje je i umro 1965. Bio je na služenju vojnog roka u austro-ugarskoj mornarici, gdje ga je uhvatio rat, tako da je cijeli rat ostao u mornarici. Bio je na brodu Georg u Boki Kotorskoj uoči pobune mornara. Iskrcao se uoči pobune,kako ne bi sudjelovao. Odmah nakon rata mu je zaručnica umrla od španjolske gripe. Nakon rata je oženio Kristinu Marinović. Dobili su šestero djece. Bio je zemljoposjednik. || 001- Fotografija Nikole Bačića sa suborcima u mornaričkoj uniformi

Petar Bačić Posinak nije služio vojsku, već se pridružio zelenom kadru. Za neki praznik došao je u tajnosti doma obitelji, no netko ga je ipak prijavio. Kad je čuo da se žandari približavaju kući sakrio se u ormar. Mislio je da je njegova prevara uspjela jer su žandari već bili na odlasku nakon što su pregledali kuću, kad je žandar upitao njegovu kćer: A gdje ti je otac, na što je djevojčica iskreno odgovorila: A bome vam se spremi u ormar! Žandari su ga priveli i odveli u Split, no ubrzo nakon toga je rat završio te se sretno vratio kući.