Transcribe

Padli vojak se je prišel poslovit

Jožef Švagelj iz Štanjela na Krasu si je za ženo izbral lepo dekle Ivano Gulič iz Koprive na Krasu. Poročila sta se 23.11.1913 in srečno živela na veliki kmetiji skupaj z ženinovimi starši. V začetku leta 1915 je bil Jožef vpoklican v Avstro-Ogersko vojsko in poslan v Karpate. Tu je 9.2.1915 po dobrem mesecu služenja padel zadet od krogle. Žena Ivana se je kmalu nato, ko je zvečer zaspala, zbudila zaradi ropota. Posedla se je na posteljo in v temi poslušala težke korake, ki so se po stopnicah bližali njeni sobi. Odprla so se vrata in v sobo je stopila postava, ki jo je tako slišala kot slutila njeno navzočnost. Presodila je, da je to njen ljubi Jožef, saj se je vsedel na posteljo poleg nje in se ulegel. Pritekla sta tast in tašča, ki sta slišala glasno hojo in prižgala luč v sobi. Dobila pa sta samo vznemirjeno Ivano sedeti na postelji. Vsi trije so se strinjali, da so slišali priti ljubega sina in moža. Po približno mesecu dni so prejeli vojaško pošto, ki je izpričala, da je Jožef umrl tistega dne, ko so slišali, da se je prišel poslovit. Ivana je ostala vdova po dobrih 14 mesecih poroke. Z ljubljenim Jožefom ni imela otrok, kmetija pa je zahtevala potomce. Tako so starši pozvali mlajšega sina, naj se iz Trsta vrne na kmetijo. Ta je celo življenje živel v mestu. Kot otrok je bil slepi potnik na čezoceanski trgovski ladji in na njegovo željo puščen na Kitajskem pri družini mandarina, ki ga je hotel posvojiti. Starši so ga izsledili preko Rdečega križa in vrnil se je domov. Ker je bil bister, se je pri stricu v Trstu učil komercialnih poslov v zvezi s prodajo lesa. Zaročil se je z lepim dekletom iz Trsta. A staršem ni mogel odreči prošnje za vrnitev na kmetijo. 19.6.1920 se je poročil z vdovo Ivano. Ta ga je morala učiti upravljati s kmetijo kot otroka. Težko mu je bilo, a se je vživel. Ker se ni hotel vpisati v fašistično stranko in ker so v tridesetih letih prejšnjega stoletja vladale tudi krizne gospodarske razmere, je kmetija prišla na kant kljub polnim kletem vina in pršutov, hlevom polnim živine. Žal je umrl star komaj 46 let v prometni nesreči s kolesom. Zapustil je 4 otroke. Posledice tako prve kot druge vojne so se poznale in se žal še poznajo na potomcih.

Show More
 
 
 
 

CONTRIBUTOR

Julijana Švagelj Čehovin

DATE

1915

LANGUAGE

slv

ITEMS

2

INSTITUTION

Europeana 1914-1918

PROGRESS

START DATE
TRANSCRIBERS
CHARACTERS
LOCATIONS
ENRICHMENTS

Generating story statistics and calculating story completion status!

METADATA

Source

UGC

Contributor

europeana19141918:agent/21fd95ca2d55bbb784c5681ecf6131d7

Date

1915

Type

Story

Language

slv
Slovenščina

Country

Europe

DataProvider

Europeana 1914-1918

Provider

Europeana 1914-1918

Year

1915

DatasetName

2020601_Ag_ErsterWeltkrieg_EU

Begin

1915

End

1915

Language

mul

Agent

Julijana Švagelj Čehovin | europeana19141918:agent/21fd95ca2d55bbb784c5681ecf6131d7
Ivana Gulič Švagelj | europeana19141918:agent/50a1462b306d40d1b43079edc2bad1e6
Jožef Švagelj | europeana19141918:agent/e235a7ec15080a125eb68ff2ad9c8bc6

Created

2019-09-11T08:36:18.574Z
2020-02-25T08:31:41.546Z
2012-04-06 16:57:19 UTC
2012-04-06 17:01:07 UTC
2012-04-06 17:02:04 UTC

Provenance

INTERNET

Record ID

/2020601/https___1914_1918_europeana_eu_contributions_3841

Discover Similar Stories

 
 
 
 

Janez Tomazin | padli vojak na Doberdobu

2 Items

Janez Tomazin je kot avstrijski vojak padel na Doberdobu, kjer je tudi pokopan. || 1. fotografija - Janez Tomazin, na fotografiji 3. z leve 2. fotografija - Janez Tomazin, rekrut, na fotografiji prvi z desne || || Photograph || Janez Tomazin || Janez Tomazin, avstrijski vojak || || Photograph || Janez Tomazin || Janez Tomazin, rekrut

Go to:
 
 
 
 

Padlí bratia

1 Item

Môj starý otec Jozef Lorinc padol v 1. svetovej vojne v roku 1916. Jeho brat Ján padol na talianskom fronte v roku 1914. Nezachovali sa žiadne dokumenty, ktoré by sa ich týkali, okrem dvoch fotografií, na ktorých je Ján Lorinc. Pozostatky Jána sa nachádzajú v talianskom meste Rovereto. Pamätník obidvoch bratov sa nachádza v Turčianskych Tepliciach. || 2 ks fotografií

Go to:
 
 
 
 

Franko Bačić Košara se pravi da je gluh

1 Item

Mnogi vojnici su pokušali izbjeći odlazak u rat na razne načine - rezali bi prste, stavljali otrovne trave na rane, što bi nerijetko dovelo do gangrene i smrti, a Franko Bačić Košara se pravio da je gluh. I kod kuće i kad je hodao mjestom, pravio se da ne čuje ništa. Čak ni u komunikaciji sa svojom obitelji nije pokazivao da čuje išta. Doktori su govorili da nije gluh, da samo glumi, no on je bio ustrajan. Hodao je s doktorima do vrha stepenica, prema sobi i oni su, kako bi dokazali da samo glumi, rekli jedan drugom, a da ih on može čuti: Bacimo ga niz stepenice! No, on i dalje nije reagirao na što su doktori rekli: Kad tako dobro zna glumit, neka onda ide doma. Za svaku sigurnost su bacili za njim po stepenicama malena zvona, no on ni na to nije reagirao te je tako izbjegao ratnu obvezu. Tek je po završetku rata, kad je bio siguran da je izbjegao vojsku u potpunosti, odustao od svoje glume.

Go to: