1. fotografija || Lenart Horvatič prinaša spomine na svojega starega očeta Franca Horvatiča, ki je bil avstroogrski vojak, udeleženec krvave Soške fronte. Franc Horvatič je večkrat pripovedoval o ponižanjih iz takratnih časov. Avstrijski častniki so slovenske vojake za manjše prekrške ali neposlušnosti hudo kaznovali. Lenart se spomni pripovedi starega očeta o mučenju z zavezovanjem rok za vejo, prsti na nogah pa so se kljub temu dotikali tal. Tako so viseli tudi cel dan. Med vojskovanjem je bil Franc hudo ranjen. Točnih podatkov se pripovedovalec ne spomni. Lenart se spomni predvsem pripovedovanja o hudi disciplini, ki je vladala v vojski. || || stari oče || Front || Photograph

Posestnik Janez Šemrov je vplačal vojno zavarovanje v vrednosti 1000 kron, kot lahko vidimo iz dokumeta Pomožnega zaklada za vdove in sirote za vso oboroženo silo. || 1. Pismo 2. Ovojnica || || Janez Šemrov || Other || 45.91708190000001,14.228558199999952 || Ovojnica - vojno zavarovanje || || 45.91708190000001,14.228558199999952 || Official document || Janez Šemrov

1 fotografija dedka Antona Kača v uniformi || Anton Kač se je odpravil v Trst, kjer se je nameraval odpraviti z ladjo v Ameriko. Načrte mu je prerkrižalo srečanje z bodočo ženo Karolino Jurančič. Skupaj sta se vrnila v Savinjsko dolino, se poročila in živela na najemniški kmetiji v Sv. Lovrencu, Šešče. Ker je bilo življenje na kmetiji težko je Anton odšel delat v rudnik Essen. Zaradi vpoklica v 87. pešpolk, ki je odhajal na fronto v Galicijo, se je vrnil domov. Na fronti je bil ranjen in zato so ga poslali domov na okrevanje. Po ozdravitvi so ga napotili na Soško fronto (leto 1917). Tudi tukaj je bil ranjen in si za svoje zasluge prislužil čin korporala. Po vojni se je zaposlil v rudniku Zabukovica, kjer je zbolel za kronično pljučno bolezen. S preživelimi pripadniki 87. pešpolka so se redno srečevali v celjski gostilni Turška mačka. Anton Kač je umrl leta 1965. || || Photograph || Anton Kač