1. Franckina in Tonetova poročna slika (1915) 2. Albinov rojstni in krstni list (1915) 3. Prva skupna družinska slika (1918/19) 4. Slika Francke s sinom (1914) 5. Slika vojaka Toneta (1914) 6. 7. Franckina dopisnica Tonetu s fotografijo Francke in sestre Minke (1914)
Anton (Tone) Škerjanc (1891–1966) je »služil cesarju« skoraj polnih sedem let. Leta 1912 je bil vpoklican v Pulj na služenje vojaškega roka, ki se mu je zaradi 1. svetovne vojne podaljšal vse do pozne jeseni 1918. Ob tem pa še zanimivost: čeprav je bil v mornarici, je ostal neplavalec in ob neki priliki bi se skoraj utopil. Življenje doma pa je teklo po svoje... Tonetova zaročenka Frančiška (Francka) Šturm (1892–1961) je kmalu po njegovem odhodu spoznala, da je na poti otrok, in februarja 1913 je rodila sina Albina. Trnovski župnik Ivan Vrhovnik je zapisal, da je Albin nezakonski sin Franščiške Šturm, samske posestnikove hčerke (gl. rojstni in krstni list). Pozneje se je Tone, infanterist rezerve pri Trnjavskem brzojavnem oddelku, »pred podpisani pričami spoznal za očeta tega otroka, kar je tudi podpisana mati potrdila«, kot je dopisal župnik Vrhovnik in tako je Albin obveljal za zakonskega. Še prej pa je seveda prišlo do poroke. Otrokovo rojstvo je prehitelo mladi par, ki se je tudi sicer nameraval poročiti, brž ko bi se finančno osamosvojil. Franckina družina ni bila revna, Tone pa je bil le vajenec brez zadostnih sredstev za poklicno osamosvojitev. Sprva so še vsi verjeli, da bo vojne v nekaj mesecih konec. Ko pa temu le ni bilo tako, sta se Tone in Francka odločila za poroko v uniformi. Še prej pa je Francka v spremstvu svoje sestre Minke in njenega zaročenca Vinka, Albinovih krstnih botrov, odšla na obisk k Tonetovim domačim na Dolenjsko (gl. dopisnico). Aprila 1915 se je nato z vlakom podala v Pulj in 17. aprila sta se v »mornariški cerkvi« cerkveno poročila (gl. poročno fotografijo). Pozneje je Francka rada v smehu pripovedovala, kako ji je mama za poročno pot namesto sladkih pomotoma spekla slane »buhteljne« in kako sta morala s Tonetom na poročni dan čakati pred cerkvenim vhodom in gledati, kako delavca v naglici zvijata rdeč »tepih«, namenjen bogatima mladoporočencema pred njima. A kljub dogodivščini s preprogo in žeji zaradi slanih buhteljnov je bil Franckin in Tonetov zakon srečen. Vse do konca leta 1918 je Albin odraščal v Franckini družini, ki ga je pošteno razvajala, posebno še, ker je bil zelo prikupen in bister otrok (pozneje je končal klasično gimnazijo in doštudiral pravo). Tone, ki je svojega sina prvič videl ob koncu vojne, ko je bil ta star že pet let in pol (gl. družinsko fotografijo), je bil odločen, da v življenju uspe. Vse svoje majhne vajeniške in vojaške dohodke je leta dolgo shranjeval in do konca vojne privarčeval toliko, da je že leta 1919 odprl obrt in s Francko sta svoji mladi družini (po Albinu so se jima rodile še Radka 1919, Tončka 1920 in Majda 1925) zagotovila lepo življenje. Naš »stari ata«, kot smo mu rekli, se je vedno rad spominjal časa, ko je »služil cesarja«, in zanj je za vedno ostala najlepša pesem avstroogrska himna. Hranil je stare klavirske note in nas, otroke, je tu in tam prosil, naj mu jo tiho zaigramo. Ker so bili tedaj bolj železni časi, smo ob takšni priliki okna v sobi s klavirjem vedno trdno zaprli in spustili lesene roloje, da napeva ne bi bilo slišati na ulico. On pa je poslušal in se vdajal spominom.

Photograph
Anton in Frančiška
44.86971930000001,13.841404600000032
Front
Rojstni in krstni list
Official document
Albin in Frančiška
Srečna družina
Vojak Anton
Sorodnici
Postcard
Dopisnica