Moj oče, Andrej Majnik, je bil rojen 1893 v Volčah pri Tolminu. Kot vsi njegovi vrstniki je bil ob začetku prve svetovne vojne vpoklican v vojsko in razporejen na vzhodno, Rusko fronto. Zbirna postaja je bila Ljubljana, od koder so jih odpeljali z vlaki. V Ljubljani na železniški postaji je bila huda gneča. Vlaki so bili vsi okrašeni s cvetjem in zastavami, igrala je godba, vse je bilo tako slavnostno,... A evforija je trajala le do prvih plakatov padlih na fronti. Tudi moj oče, Andrej se je leto in pol boril na fronti. Pripovedoval je, da je veliko vojakov padlo pri menjavi v strelske jarke. Premalo so se sklonili in dobili strel v čelo. Vojake, ki so padli v strelskih jarkih, so pokopali v steno jarka in vse zaplonili z zemljo. Ob deževju, ko pa je bila zemlja razmočena, se je stena jarka odprla in z vsebino vred zrušila v jarek, vojakom pod noge. Tukaj ni bilo prostora za občutljivost, ostanke so pobrali in jih znova zadelali v steno jarka. Ob tem je dostikrat dodal, kako se človek vsega navadi. Prvič te je groza, ko se ti zgodi petič, narediš, kar je treba, in greš naprej. Potovali so v Sibirijo in vožnja z vlakom je trajala 14 dni. V mrzli sibirski zimi je neke noči veliko vojakov omrznilo in tudi Andreju sta zmrznili obe nogi do kolena. Tako se je z ostalimi poškodovanimi moral vrniti. Takrat se je le sotrpinom lahko zahvalil, da je preživel vožnjo nazaj. Ker ni mogel na noge, so mu »kamarati«, kot jih je on imenoval, prinašali hrano in pijačo na vlak. Prispeli so v neko bolnišnico ob Črnem morju. Zdravnik je Andreju rekel, da ima srečo, saj je prišel še pravočasno, da mu noge še lahko rešijo. A zdravil ni bilo, zato so bolnike z ozeblinami napotili na plaže Črnega morja, kjer so se do vratu zagrebali v pesek. Bilo jim je tako vroče, da jih je obhajala slabost. A terapija je bila uspešna in Andrej je spet lahko hodil. To pa je pomenilo tudi vrnitev v bojne jarke. Andreja so zajeli v eni najhujših bitk, kar jih je pomnil in začelo se je obdobje njegovega ujetništva. Ker je med vojno v zaledju primanjkovalo moških, so Rusi ujetnike, kot bi rekli danes, dali na trg dela. Vsak, ki je potreboval delavno silo, se je lahko prijavil in dobil ujetnikov, kolikor jih je rabil. Za ujetnike pa je bilo toliko poskrbljeno, da če so se pritožili čez gospodarja, so jih premestili drugam. Tako so tudi Andreja določili kot delavca na kmetih pri žetvi pšenice. Pripovedoval je, da so vasi bile dolge, z veliko, široko, blatno cesto, ob kateri so se vrstile domačije. Vsaka je imela ograjo in psa čuvaja. Ko si hodil po cesti, so bili vsi ti psi na njej, a ko si se jim približal, je vsak skočil čez plot k svoji domačiji. Tako si kljub vsemu lahko nemoteno nadaljeval pot. Imeli so širna polja, ki jim nisi mogel videti konca. Zaradi velikih razdalj, so za vse opravke uporabljali konje. Tako so že nekaj let stari otroci znali jahati. Prijeli so konja za uzo in ga toliko časa cukali, da je dal glavo do tal. Splezali so na vrh glave, konj je glavo spet dvignil, otrok pa se je po vratu spustil na hrbet. Kadar se je na teh prostranstvih začela žetev, se kmetje niso vsak dan vračali v vas. Iz slame so naredili velike kupe ali kope in vanje izdolbli luknje, v katerih so spali. Nekdo pa je bil zadolžen, da jim je prinašal hrano in vse kar so potrebovali. Očetu so se takrat strgali čevlji in moral je v vas k čevljarju. Dokler pa čevlji niso bili popravljeni, je hodil bos. Zgodilo se je, da je moral nekdo nekaj odnesti žanjcem na polje. Ker gospodinja ni imela nikogar pri roki, je pripeljala staro kobilo in naročila Andreju, naj gre do žanjcev. Zajahal je kobilo in odšel. A kobila je bila brez sedla, saj ga niso uporabljali, Andrej pa tudi ni znal jahati. Kobila se ga je kmalu naveličala in ga bosonogega sredi širnega strnišča stresla s svojega hrbta in odšla domov. Sedel je sredi polja, ne da bi se upal premakniti, saj bi si na ostro odsekanih steblih čisto porezal noge. Kaj pa sedaj? Ni trajalo dolgo, ko je v daljavi zagledal konja. Ko je gospodinja doma zagledala kobilo brez jezdeca, ji je bilo vse takoj jasno. Zajahala jo je in odhitela do očeta, še njega potegnila na kobilin hrbet in ga odpeljala domov. Očeta je za delo v svoji lekarni izbral tudi nek lekarnar. Tam je moral pospravljati in brisati prah z lekarniških steklenic in kozarcev. Delo ni bilo težko, vendar kmečkemu sinu, kot je bil on, tako delo ni preveč dišalo. Pa je nekega dne k lekarnarju na obisk prišel prijatelj, ki je bil tudi lekarnar. Ko je le-ta videl mladega ujetnika brisati prah, je rekel kolegu, da se tako delo pač ne spodobi za mladega moškega. Lekarnar pa mu je nejevoljno odvrnil: »Vzemi ga pa ti.« In to se je tudi uresničilo, Andrej je začel delo pri tem drugem lekarnarju. Ta je imel hišo, ženo in dva sinova, ki pa sta bila še majhna. Pri novem gospodarju je dobil primernejše delo. Sekal je drva in jih nosil gospodinji. Tudi lekarnarju je pomagal, kadar je ta pripravljal kreme. Oče je mešal loj, lekarnar pa je dodajal barvila in parfume, da so kreme lepo dišale. Pa mu je govoril: »Boš videl, kako se bodo gospe rade mazale,...« Ker sta bila otroka razvajena, marsičesa nista jedla, in kar je ostalo na mizi, je pripadlo Andreju, tako da ni bil nikoli lačen. Prišli so velikonočni prazniki. Gospodinja je v veliko košaro naložila jedi in naročila Andreju, naj jih odnese blagoslovit. Do cerkve je prispel malo prezgodaj. V bližini je bila čevljarska delavnica, v kateri je delal ujetnik, ki ga je Andrej poznal. Zavil je k njemu na par besed, da počaka na obred. Klepet pa se je tako razvnel, da sta zadnji hip opazila, da je obred že končan in da ljudje odhajajo. Zagrabil je neblagoslovljeno košaro in odhitel domov. Ni se dodobra pomiril, saj se je zbal, da se izve, da ni bil pri blagoslovu, že mu je gospodinja povedala, da če ne gre k spovedi, ne bo mogel jesti blagoslovljene hrane. Kaj pa zdaj? Kako naj kot rimokatolik gre k spovedi k pravoslavnemu duhovniku. Že tako je zamočil z blagoslovom. Odšel je v cerkev, tam poiskal duhovnika in mu povedal mu je v kakšnem položaju se je znašel. Sedla sta skupaj na klop in pop mu je rekel: »Ti naredi po svoje, jaz bom pa po moje.« Vsak je po svoje zmolil in ko sta končala, sta se poslovila, doma pa je lahko jedel »blagoslovljeno« hrano. Njegovo ujetništvo se je nadaljevalo v neki cementni tovarni. Vse ujetnike, ki so tam delali, so najprej poslali v kamnolom. Tudi Andrej je tam delal in nekega dne padel po skalah z zelo velike višine. Čeprav bi padec lahko bil usoden, jo je odnesel le z nekaj praskami. Še celo njegovi nadrejeni so hodili gledat kraj nesreče in se čudili, da se ni nič poškodoval. Znotraj tovarne so imeli že toliko izkušenj z ujetniki različnih poklicev, da so jih začeli prerazporejati na druga delovna mesta glede na njihove poklice. V tovarni je bilo tudi veliko nepismenih ujetnikov, ki jim je Andrej pisal pisma domov, takrat pa je tudi že obvladal ruščino in je tako kmalu postal tolmač. Nekateri so mu napovedali uspešno kariero, če ostane. Nazadnje pa so ga imenovali za ekonoma. V tistem času je začel prijateljevati z direktorjevo hčerjo. Ko je za to izvedej njen oče, je Andrej pristal v zaporu. Direktor je poskrbel za to, da Andrej ni dobil kaj dosti hrane, a mu je hčerka na skrivaj prinašala hrano... Pa je prišla revolucija. Že prej sem omenila, da je bilo pomanjkanje moških, ki so bili na fronti. Tako se je v času revolucije pridružil »Krasanji Guardiji« ali rdeči policiji. Nadzorovali so železniške postaje in ceste ter druge javne prostore. Koliko časa je delal pri rdeči policiji, ni nikoli omenjal, je pa dobil potrdilo o tem sodelovanju. Z revolucijo je prišel tudi konec vojne na vzhodni fronti in ujetniki so se lahko vrnili domov. Andrej in drugi so se pripravljali so se za odhod, a enemu nemškemu kamaradu se ni nikamor mudilo. Andrej ga je vprašal, ali se ne namerava vrniti domov. »Ne,« je odvrnil Nemec, »doma imam ženo in dva otroka, ki mislijo, da sem padel, in tu imam tudi ženo in dva otroka, zato ostanem tu.« Očeta pa ni moglo nič zadržati, hotel je samo domov. A bolj ko so se bližali domu, večja je bila lakota. Videli so ljudi, ki so po strniščih iskali pšenično zrnje in ga jedli. Ko je prišel domov, je naletel na požgano hišo. Vas se je znašla med frontnimi linijami in bila porušena in požgana. Vojna pa je tu še trajala. Tako je bil spet vpoklican in je v izteku Soške fronte tudi sodeloval v prodoru do reke Piave. Nikoli ni mogel pozabiti, kako je tam srečal sovaščana Konec Franca. Oče je z vojaki prihajal čez nek most, na drugi strani ba je bilo veliko vojakov, med katerimi je bil tudi Franc. Posedali so naokrog in jedli težko pričakovan obrok. Vojaki so bili takrat večkrat lačni kot siti in obrok hrane, ki si ga dobil je bil skoraj svetinja. A ko je Franc med prihajajočimi vojaki zagledal Andreja, je kljub lakoti odložil »menažko« s hrano na tla in mu prihitel naproti v pozdrav. Menažke pa so se seveda v trenutku polastili drugi vojaki... Preden je Andrej odšel na vojno, je kupi nov klavir, saj je bil v domačem kraju organist. Tretji v vasi si je tudi kupil novo kolo. A vojna je vzela vse. Spet so kuhali v kotlih na prostem, pokriti s par »plehi«. Ker je moral dokazovati, da je bil ujet in ne dezarter, je v strahu pred kaznijo uničil dokumente o sodelovanju pri rdeči policiji. Bila sem osnovnošolka, ko je enkrat žalostno izjavil, da če bi jih imel, bi lahko še enkrat videl Rusijo. V vasi je bilo več udeležencev vzhodne, ruske fronte in vsi so imeli dobre spomine na bivanje v ujetništvu. Konec Franc, njegov kamarat, je živel na drugem koncu vasi in z njim je večkrat besedoval o tem obdobju. Na koncu pa skoraj vedno dodal: »Drejc, tisti naši sinovi tam v Rusiji so sigurno sami generali«.
spominska plošča udeležencev 1. svetovne vojne iz Občine Voče, povečena Andreju Majniku