Poleti, med aprilom in septembrom 1916 je na Soški fronti kamenje zasulo kaverno, v kateri je bilo sedem avstro-ogrskih vojakov. Rešili so jih po treh dneh. Po ustnem izročilu je bilo to na Sabotinu. Med zasutimi je bil tudi Petar Mamić, rojen 1883 v vasi Lokvičići v bližini Imotskega na Hrvaškem. Mamić je bil zaradi izčrpanosti poslan v bolnišnico v zaledje. 27. oktobra 1916 je umrl v vojaški bolnišnici v Doboju (Bosna in Hercegovina). Služil je v domobranskem polku LIR 37 s središčem Dubrovniku, v rekovalescentnem oddelku. Njegov sin Ljubo Mamić (1904-1988) je vse življenje iskal njegov grob. Isto željo je imel tudi njegov vnuk Ivan Mamić (r. 1944). In želja se nadaljuje pri njegovem pravnuku, moji malenkosti (tino.mamic@gmail.com). Zato se priporočam za vsako informacijo, povezano s sedmerico, ki je bila iz zasute kaverne rešena tretji dan. Zgodba je v tem trenutku kratka, a prepričani smo, da bo prej ali slej dobila svoje nadaljevanje. Nenazadnje po vsem svetu živi že več kot 150 njegovih potomcev.

fotografia || Je to príbeh môjho starého otca Štefana Macha. Narukoval ako vojak, dostal sa do zajatia na Sibír. Odtiaľ sa po skončení vojny dostal loďou Czaritza (na fotografii) cez Ameriku do Terstu a z Terstu išiel aj s kamarátom Štefanom Palkovičom domov.

Rafael, Nikola i Ambroz (pokojnog Jakova) bili su tri brata i sva trojica su pozvana u rat. Nikola je bio topnik u mornarici, jako dobar ratnik i inteligentan. Kažu da je bio odlikovan u ratu. Rafael je služio u Handschar diviziji. Bio je hrabar vojnik, ratovao na Soči. Njegova uspomena iz rata je Sturmmesser, tzv. jurišni nož kojim su se borili vojnici prsa o prsa. Ambroz je bio pješak u 22. pukovniji, a kasnije 102. Umro je od plućne tuberkuloze. Nakon mnogo godina potrage, našli su njegov grob. Pokopan je na Centralnom groblju u Beču, u grobnici s još 4 austrijska vojnika. || 1 - Strummesser\n 2 - doza za vodu iz 1917.