Cistercijanski samostan Stična je bil, kljub relativni oddaljenosti od bojišč, precej aktivno vpet v dogajanje med prvo svetovno vojno. Tu je bilo med vojno več vojaških ujetnikov, vojaški Rdeči križ, ki je bil v Stični že leta 1915 in nenazadnje je samostan od zime leta 1915 pa do konca vojne gostil vse goriške bogoslovce, profesorje in goriškega nadškofa dr. Frančiška Borgio Sedeja z vsem svojim spremstvom. Jeseni in pozimi leta 1917 je bilo v Stični naseljenih okoli 1.500 avstrijskih vojakov. Nekaj stiških menihov pa je aktivno sodelovalo tudi na bojiščih. Dva izmed njiju Izidor Hämmerle in Viljem Markič sta po vojni v zahvalo, ker sta vojno pričakala živa, izdelala votiva. Izidor Hämmerle je bil samostanski brat nemškega rodu in je bil v vojno vpoklican takoj ob pričetku prve svetovne vojne. V bojih je bil večkrat ranjen in je zato prejel dve vojaški odlikovanji: bavarski križec za zasluge z meči ter železni križec prvega reda. Med vojno je napredoval v podoficirja - seržanta. Viljam Markič je bil prvi cistercijanski brat Slovenec po obnovitvi samostana Stična leta 1898. 26. marca 1918 je bil iz vojske odpuščen zaradi invalidnosti. V samostanu je živel do svoje smrti leta 1938.
Na svili je izvezena zahvala dveh stiških menihov, ki sta kot vojaka sodelovala v prvi svetovni vojni.

Memoir
cistercijanski samostan Stična
Other
Votiv Viljama Markiča