Če si se rodil pred več kot 100 leti (1908), so tvoji spomini na otroštvo zanesljivo drugačni, kot jih imajo današnji otroci. Približno taki so, kot jih je v svojih rokopisih zapustil avtor, Anton Prelec, z Barke. Kakšno je bilo njegovo otroštvo? Naši kraji so bili del Avstro-ogrskega cesarstva. Bila je beda, glad in pomanjkanje. Bila je vojna. Prva. Svetovna. Kot vsaka vojna je prizadela vse prebivalstvo. Trpele so družine, možje vojaki, žene z otroki, starci in starke, otroci, ki so komaj dojemali, kaj se dogaja. Anton je vojno doživljal kot šestleten otrok in doživljal jo je po svoje. Iz njegovih spominov razberemo, da je v njegovi duši pustila neizbrisne sledi. Po več desetletjih je, kot že ostarel mož, opisoval svoje otroško doživljanje vojne: »Moj najstarejši spomin na vojno je vezan na dolgo leskovo šibo, s katero mi je sosed, Popečkov stric, vcepil spoznanje, da je vojna nekaj, s čimer se res ne gre hecati in igrati tudi ne. Bilo je leto 1914 in v Sarajevu so ubili avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda. Starejši vaški možakarji so ob nedeljskih večerih modrovali med seboj. Stric Andrejev, eden najbolj modrih in načitanih vaških mož, je v tistih dneh poudarjal: »Ljudje, bližajo se težki časi, oblaki se zgrinjajo nad Evropo, vojska bo!« In da bi še bolj podkrepil svojo napoved je pribil: »Znali mi boste povedati, če kaj vem ali ne. Vojska bo, črna vojska in kmalu se bo začela!« Otroci, ki nas je bilo takrat v vasi Barka kot listja in trave, smo zavzeto vlekli na ušesa ta modrovanja starejših. Sam sem si zelo dobro zapomnil te Andrejeve besede, to njegovo napoved. Otroci smo slišano po svoje vključevali v naše igre. Podili smo se po vaških ulicah in igraje vpili: »Črna vojska bo, črna vojska gre, beži, beži… », dasiravno nismo imeli pojma kaj to pomeni. Končali smo šele, ko nas je stric Popečkov, na ulici pred svojim borjačem, počakal z velikim lesenim protom in nad nami zarohnel s svojim mogočnim basom: »Salamenski mulci, vam bom jaz dal črno vojsko, kaj vi veste, kaj to pomeni, lumpači grdi, poberite se domov!« Preden smo se dobro zavedli, je s svojim protom zamahnil po nas, kot je naneslo. Med tistimi, ki so jo skupili, sem bil tudi sam. Zadnja plat me je še dolgo skelela. Spoznanje zakaj je soseda naša igra tako razjezila, je prišlo nekaj let kasneje, spomin na dogodek pa mi je ostal vse do danes. Že v nekaj dneh je po vasi završalo, da je Avstrija napovedala Srbiji vojno. Kasneje je vojno Avstriji napovedala tudi Italija, ki je prelomila svoje zavezništvo in razmere so postajale vse bolj napete. Tudi mi, otroci, ki še nismo razumeli, kaj se dogaja, smo začutili, da se bliža nekaj grozečega, ko smo poslušali jadikovanje svojih staršev. Kmalu je bila objavljena mobilizacija in v vas so pričeli prihajati prvi pozivi. Prihajali so dan za dnem. »Pod orožje« so odhajali fantje, možje, očetje. Vas se je praznila. Na vojno je avstrijski cesar Franc Jožef iz vasi Barka takrat poklical okrog 70 moških, skoraj vso delovno silo. Med prvimi so v službo cesarja iz vasi odšli boter Puhov, svak Felicijanov, stric Otonjev, vsi očetje s številnimi malimi otroki. Vsi trije so padli na bojiščih. Devetnajst vaščanov se iz te vojne nikoli ni vrnilo domov. »Vojna jih je vzela«, so rekli stari očaki. V vasi so ostajale žene, številni otroci in nebogljeni ostareli vaščani. Vsi so s strahom pričakovali ali bo objavljena nova mobilizacija, ki je vsakokrat zajemala vse mlajše in mlajše ter vse starejše in starejše moške. V drugem letu vojne je pod orožje odšel tudi moj oče in z njim stric Andrej. Nikoli več ju nisem videl. Vojno sem nato doživljal kot zelo turoben čas. V vasi je postalo navada, da smo se ob jasnih poletnih večerih vaščani zbrali na Balkanu, hribu nad vasjo, od koder seže razgled daleč čez Kras in naprej proti Italiji. Od tam se je dalo zvečer opazovati odsev bitke in slutiti dogajanje na soški fronti. V temi so se svetlobni bliski izstrelkov selili s Svete gore na Sabotin in se vračali v obratni smeri. Slišalo se je tudi zamolklo grmenje topov, in čeprav nas je od dogajanja ločevalo vsaj 50 km zračne razdalje, se je tu pa tam ozračje dobesedno pretreslo in v oknih so takrat šklepetale šipe. Občasno je pretresel ozračje posebno močan pok. Starejši so modrovali, da je to pok dvainštirideset centimetrskega topa, ki je nekje na Spodnjem Krasu bruhal svoje granate na sovražnika preko Soče. Ženice, ki so bile na hribu, so se takrat prekrižale in zaprosile: »Bog jim daj nebesa, vsem, ki so ob tem strelu obležali mrtvi.« Tako smo se ob jasnih poletnih večerih na hribu, nekako obredno, zbirali štiri leta. Znaki bitk so se v tem času nekoliko odmikali globlje v Italijo, do reke Piave in se ob koncu četrtega leta znova približali Soči. Mi pa smo v tistih letih vse dni s tesnobo čakali, kdaj bo v vas prišel poštar z novim zloveščim sporočilom, da se ta ali oni ne bo več nikoli vrnil domov. Medtem smo se tudi sami borili za preživetje. Borna brkinska zemlja je pogrešala moške roke in rodila še skromneje kot sicer. V tistih letih nas je v vasi reševala solidarna sosedska pomoč in pomoč sorodnikov, ki smo jo bili v veliki meri deležni tudi v naši družini. Moja mati Frančiška, ki je po očetovem odhodu v vojsko ostala sama s petimi majhnimi otroki in mojim ostarelim dedom, ki ga je žalost ob izgubi dveh sinov dokončno onesposobila za delo, ni zmogla zemlje obdelovati sama. Tako se je leta 1915, po očetovem odhodu v vojno in njegovi smrti, ki ga je doletela na fronti, pričela še ena, naša osebna, družinska vojna. Bitka s pomanjkanjem, bedo in gladom. Takrat sem, komaj sedemleten, postal pastir, ko je mati nekega dne dejala: »Ne zmorem sama, pomagati mi morate. Tonček, ti si med starejšimi in boš skrbel za živino, za pastirja boš.« Strah me je bilo takrat, a vedel sem, da druge možnosti ni. Moj brat in sestre so tudi dobili vsak svojo nalogo v družini. In tako smo se v tej vojni ter v letih po njej, vsi skupaj borili, iz dneva v dan. Za preživetje. Zmagali smo, preživeli in odrasli. Vsi.« Na tisti čas iz življenja naših dedov so danes ostali le še vse bolj medli, spomini in obledele kamnite plošče z vklesanimi imeni tistih, ki se takrat z bojišč niso vrnili domov, in ležijo njihovi posmrtni ostanki raztreseni po neznanih vojaških pokopališčih Evrope. Ostale so le neme priče nekega težkega časa iz naše zgodovine. (Iz zapuščine Antona Prelca, Barka)

Vojna skozi otroške oči - spomenik v Barki
Other