Moja prababica Elizabeta Markič, poročena Podbršček, se je rodila okoli leta 1860. Imela je tri hčere; Marijo, Ano in Terezijo. Mož Alojzij je zelo mlad umrl, hči Ana pa je šla še pred prvo svetovno vojno služit v Trst. Ostali so se tik pred prvo svetovno vojno preselili v novo hišo v Deskle. Hišo sta zgradila hči Marija (16.11.1885-21.4.1949) in zet Brezigar Anton (15.2.1881-29.10.1974), ki sta v tem času že imela tri otroke; Ljudmilo - Milko (15.9.1910-19.1.1986), Liče (21.1.1913-13.2.1945) in sina, ki je kasneje umrl v Grlevščah. V času 1. svetovne vojne so bili moški vpoklicani na fronto, Elizabeta pa je ostala sama z otroci. Ob ukazu, da se morajo iz Deskel izseliti, so vse predmete in blago zakopali v zemljo v kleti hiše in se odpravili v begunstvo. Prva postaja selitve je bila Grlevšče ob Rohotu (Deskle). Tam so, skupaj s sovaščani, prebivali pod začasno narejenimi šotori iz dek. Eden od Marijinih otrok je na tem začasnem šotorišču ponoči umiral in ker je nočno deževje zmočilo vžigalice in ni bilo možno prižgati sveče, niso mogli videti kaj se dogaja in otroku pomagati. Naslednji dan se je Elizabeta, ki je bila ženska z močnim karakterjem, med obstreljevanjem z mrtvim otrokom splazila do pokopališča in otroka zagrebla. Odpravili so se do Grgarja, kjer je bil zbirni center za begunce. Njihova končna destinacija je bilo taborišče Bruck ob Litvi (Bruck an der Leitha) v Avstriji. Ženske so se, poleg dela za preživetje, v Brucku tudi izobraževale za različne poklice: kuharice, šivilje in drugo. Otroci so obiskovali vrtec ali šolo. Moja mama Milka je v Brucku hodila v vrtec, kjer se je med drugim naučila pesmico Brinci, ki jo je še leta 1973 prepevala svojemu vnuku Mateju. V Brucku je bil tudi fotograf, kjer so se slikali in tako so do danes na fotografijah ostali spomini na prednike, ki jih sicer ne bi imeli. Na eni fotografiji je Marija Brezigar z otrokoma Ljudmilo in Ličem. Druga fotografja pa je bila posneta, ko sta s fronte prišla na obisk Marijin mož Anton in njegov brat Ivan in sta se slikala skupaj z Elizabeto, Marijo in otrokoma. Žal je v času begunstva v Brucku umrla najmlajša hči prababice Elizabete, Terezija. Medtem, ko je bila družina v begunstvu in so bili moški na fronti se je Ana vrnila iz Trsta v Deskle in našla prazen kraj. Z veliko muko je izvedela kje je njena družina in se odpravila v Bruck. Po končani vojni so se v domači kraj najprej vrnili moški in prebivali v majhnih barakah. Ko so se vrnili iz begunstva ni bilo koščka lesa v posuti hiši, ker so si vojaki z lesom kurili. Med fronto je padla na hišo tudi granata in raznosila, kar so pred begunstvom skrili v kleti. Koščke blaga, ki so bili zaradi eksplozije razmetani po ruševinah hiše, so kasneje uporabljali za brisače in cunje. Ob vrnitvi žensk z otroci so vsi skupaj obnovili domove. Mnogo je krajev, ki niso bili več obnovljeni na istem mestu, kot so naprimer Sabotiner, tri hiše v Rutaršču, ena v Bavtarci in dve hiši v Gabrjah. Italijanska država je dala sredstva za obnovo hiš in kredite za nove hiše. Nekateri so si zgradili večje hiše kot so bile ocenjene njihove prvotne domačije in s tem propadli. Poleg težav z obnovo domov je bilo težavno tudi kmetovanje in pridelovanje hrane, saj je bila zemlja polna strupov, ki so jih uporabljali med vojno in je bil pridelek zato majhen. Ker je bilo potrebno vračati kredite je bilo življenje zelo težko.
Na prvi fotografiji je Marija Podberšček por. Brezigar z otrokoma Ljudmilo (Milko) in Ličem. Fotografija je bila posneta pri fotografu v Brucku, v ozadju je kulisa s cesto. Druga fotografija je bila posneta, ko sta s fronte v Bruck prišla na obisk Marijin mož Anton in njegov brat Ivan ter se slikala skupaj z Elizabeto, Marijo in otrokoma. Levo Ivan Brezigar, desno Anton Brezigar z ženo Marijo, sedi Elizabeta z vnukoma Ljudmilo (Milko) in Ličem. V zbirki sta tudi dve orožji; meč in artilerijska mačeta (Pioniersabel 1852) namenjena za sekanje dreves, podrastja, za maskiranje topniških položajev, ... Meč iz 1. svetovne vojne je bil kasneje prirejen v pripomoček za pobiranje špargljev.