Antun Carević iz Majkova dobio je odlikovanje kao sudionik borbe na Šipanu. Služio je na obalnoj bitnici, koju je obranio od pokušaja talijanskog broda Garibaldi da presječe kabel od struje. Prema predaji nakon što je talijanski napad bio odbijen, talijani bombardiraju bitnicu, te Carević ostaje jedini dok su drugi pobjegli. Kako je zaštitio zapovjednika jer nije htio reći kako je bitnica bila napuštena, zapovjednik je nepravedno dobio srebreno odlikovanje za hrabrost, a Antun Carević brončano. || 001- brončana medalja za hrabrost s likom Franja Josipa (Der tapferkeit) || || Medal || Balkans || Brončana medalja za hrabrost s likom Franja Josipa. na poleđini natpis Der tapferkeit.

Posodica za olje || Posodica za olje je bila najdena na odlagališču zemlje. Bila je del puške model Carcanno, vendar se je izkazalo, da jo je vojak predelal v pripomoček za pisanje, saj je bilo v njej črnilo, igla pa skrajšana.

Na fotografiji-razglednici sta otroka Boris (roj. leta 1909) in Ilka (uradno ime Cirila, roj. leta 1910) Kerševan iz Gorice. Slikal ju je fotograf Oskar Vidic, najverjetneje v Manzonijevi ul. (via Manzoni) v Gorici, kjer je družina stanovala. Razglednico so poslali na fronto očetu Josipu Kerševanu, tedaj vojaku 14. stotnije poljskega topništva v Krakovu. Sin se na razglednici očetu pohvali z novo žepno uro. Pred vojno premožna družina, ki je v lasti imela delavnico za popravilo koles, je kasneje morala prebegniti. Kerševanovi so v Olomoucu (Moravska) kot begunci z nekaterimi drugimi Goričani bivali v času 1915-1918. Tja je mama Berta (roj. Alberta Škerjanc) z otrokoma odpotovala z vlakom v živinskem vagonu. V Olomoucu so živeli v zasebni hiši blizu železniške postaje. Domačini so sprva neprijazno gledali na begunce. Pogled nanje se je zelo izboljšal, potem ko je neke noči grozila mestu huda nesreča. Na železniški postali je bilo namreč skladišče streliva, ki je grozilo, da bo šlo v zrak. Ker je mama Berta kljub vojnim časom poskrbela, da sta bila otroka vedno lepo oblečena, so jo zaradi njenega šiviljskega znanja vabili v boljše družine, da je šivala zanje. Zato se je je med domačini oprijel naziv švadlena, tj. šivilja. Eni od domačink je tako pred poroko uredila zadnje podrobnosti pri poročni obleki. O hudem pomanjkanju pričata naslednji dve zgodbi. Prva govori tudi kako psiha in nuja dajeta moč. Neke noči je mama Berta šla z drugimi krast premog na železniško postajo in prinesla domov vrečo premoga. Ko jo je naslednji dan hotela prestaviti, je ni mogla. Čudila se je, kako je sploh zmogla prinesti domov tako težko vrečo. Druga zgodba. Ko jih je oče nekoč prišel obiskat so z vabo lovili vrabce, da je mama Berta lahko pripravila večerjo. Kot zanimivost naj se pove, da je mali Boris zaradi begunstva imel zanimivo šolsko izkušnjo, saj je v 4. razred hodil kar štiri krat: v slovenskega, nemškega, češkega in italijanskega. Med šolanjem v Olomoucu se je spoprijateljil s sošolcem Vojtekom. Po vojni, ko so se vrnili v Gorico, se je v družini veliko govorilo o trdem begunstvu. || Fotografija - razglednica (na sliki Boris in Ilka Kerševan) || || Boris in Ilka Kerševan leta 1914 na razglednici za očeta Josipa Kerševana || Front || Remembrance || Postcard || || Remembrance || Back || Hrbtna stran razglednice || || Fotografija hiše v Olomucu (posneta leta 1973), v kateri so Kerševanovi bivali v času begunstva || 49.5954001,17.25187189999997 || Photograph || Remembrance